Olimpijske igre in njihova odpoved skozi oči športne ekipe

Olimpijske igre so največji mednarodni športni dogodek in se odvijajo vsaka štiri leta. Na njih sodeluje več kot 200 držav sveta. Kvalifikacije za uvrstitev na OI so izredno težke in kvalitetne, poleg tega mora biti zadoščeno tudi kontinentalni kvoti (določeno število zagotovljenih mest za posamezen kontinent). Vse to pomeni, da na samih OI konkurenca in posamezna športna disciplina ni nujno zastopana v najkakovostnejši možni sestavi. Predstavljajo pa za večino športnikov in njihovih ekip (vodje ekip, trenerji, kondicijski trenerji, psihologi, zdravniki, fizioterapevti… ) vrhunec njihove športne oziroma poklicne kariere. Medalja na OI ima posebno težo. Posebno težo v pozitivnem in negativnem smislu. Biti uspešen na OI, kar v današnjem dojemanju športa pomeni osvojitev medalje, sproži v športniku močna čustva. To lahko razberemo iz spodnjih izjav.

“Ko sem v cilju videla številko 1 in se zavedala, da sem olimpijska prvakinja, so me preplavila čustva in najbolj pristno veselje, ki ga lahko primerjam le z naravnim nedolžnim otroškim navdušenjem,” je zapisala Tina Maze v njeni avtobiografiji po zmagi v smuku na OI v Sočiju in dodala: “Biti na Olimpu je v bistvu svojevrsten davek, ki ga plačujemo vsi, ki živimo pod nenehnim pritiskom vrhunskosti.”

“Občutek je, kot bi bil na dobrem koncertu. Takrat je štela samo zmaga, drugo bi bilo razočaranje. Takrat sem se soočal samo z željo po zmagi in strahom pred porazom, zato je to podobno kot na koncertu, ki je lahko dober ali slab,” je v enem od pogovorov za STA povedal Luka Špik.

ZGODOVINA ODPOVEDI OI

Največji pomen za razvoj olimpizma ima v Parizu rojen Pierre de Coubertin. Njegova ideja je bila ponovno obuditi “plemeniti in viteški” način urjenja telesa v obliki amaterskega športa, ki mora biti samemu sebi nagrada. Idealnih vrednot športnih srečanj nikakor ne bi smeli skaliti z materialnimi nagradami za športnike niti z razmišljanjem o dobičku ali s športnimi kupčijami. Na kongresu leta 1894 na Sorboni so soglasno sprejeli sklep o ponovni obuditvi olimpijskih iger v letu 1896, ki bi bile v Atenah, nato pa vsaka štiri leta v prestolnici druge države. Ustanovili so tudi Mednarodni olimpijski komite (MOK), ta pa je bil podlaga za ustanavljanje nacionalnih olimpijskih komitejev. Sprejeli so tudi nekatere druge odločitve, ki veljajo še danes: igre bodo na štiri leta in to v prestopnih letih, program bodo sestavljali moderni športi, za organizacijo iger se bodo lahko potegovala mesta (ne države), določili so zastavo itd.
Na prvih OI v Atenah leta 1896 so športniki tekmovali v devetih panogah, v Riu 2016 pa je bilo panog že dvainštirideset. Prve zimske olimpijske igre so bile leta 1924 v Chamonixu, kjer je bilo na sporedu šest športnih panog, na ZOI Soči 2014 pa že petnajst (povzeto po: https://www.olympic.si/olimpijski-wiki/olimpijske-igre).

Do sedaj so bile OI odpovedane trikrat. Razlog je bil vedno vojna. Prvič  leta 1937, zaradi Druge

kitajsko-japonske vojne, ko bi morale biti v Helsinkih, drugič leta 1940 zaradi Druge svetovne vojne, ko naj bi bil gostitelj Tokyo – kako ironično. In nenazadnje, kot sedaj že vemo, tudi igre leta 1944, ki naj bi potekale v Londonu (povzeto po: https://sl.wikipedia.org/wiki/Poletne_olimpijske_igre).

Leta 2020 so odpovedane četrtič. Prvič vzrok ni vojna, ampak pandemija imenovana koronavirus (sars-cov-2). Igre bi morale potekati v Tokyu na Japonskem med 23. julijem in 8. avgustom. Prestavljene so na naslednje leto na isti termin.

Na njih bo sodelovala tudi Slovenska namiznoteniška reprezentanca. Kvalifikacije, ki so potekale med 19. in 25. januarjem 2020, kasnejša odpoved ter nekateri pogledi na to so predstavljeni v nadaljevanju članka.

EKIPNE KVALIFIKACIJE ZA OI SLOVENSKE MOŠKE NAMIZNOTENIŠKE REPREZENTANCE

20. januarja 2020 smo odšli v Gondomar, predmestje Porta na Portugalsko, na enega najpomembnejših turnirjev v letošnjem letu – ekipne kvalifikacije za OI. Mala ekipa sedmih posameznikov (štirje igralci: Bojan Tokić, Darko Jorgić, Deni Kožul in Peter Hribar, selektorka Andreja Ojsteršek-Urh, Peter Krivec kot kondicijski trener in kinezioterapevt ter novinar RTV SLO in Vala 202 Dare Rupar). Vsi smo se zavedali, po kaj smo prišli. Zdaj lahko to mirno in z gotovostjo napišem. Vzdušje med nami je bilo “drugačno”, lahko bi uporabil besedo “čudno”, kot na vseh prejšnjih turnirjih (svetovnih in evropskih prvenstvih), kar samo kaže, kaj pomenijo OI. Vsak se je držal bolj zase, v sobi, manj smo govorili med sabo in z drugimi reprezentancami, se manj družili oziroma samo takrat, ko je bilo to potrebno (priprava na trening, trening, priprava na tekmo, tekma, taktična priprava, regeneracija, sprehodi, jedilnica … ). Po opravljenem žrebu je vsak po svoje razmišljal samo še o Iranu in Indiji, kot da bi bili to državi, v kateri smo se zaljubili. Najprej v Iran, kasneje v mogočno Indijo. S to razliko, da moramo v tej zaljubljenosti poiskati “ahilovo peto” in brez čustev oditi naprej sami, do tiste prave ljubezni, tiste, kjer se sonce najprej pokaže in sliši na ime Tokyo. Ljubkovalno ji rečemo Toko, kot kličemo Tokića. Ja, šport res v vsej svoji lepoti in bedi oponaša življenje ali pa obratno, kot je za šah napisal kontroverzni Gari Kasparov. Po žrebu sem prijatelju, zaradi čigar vztrajanja sem pristal v tej reprezentanci, Bojanu Tokiću poslal sms. Bil je nekje na poti med Parizom in Portom, ker je imel njegov prvi let iz Zagreba zamudo, in je prišel za nami. V Gondomar smo namreč leteli z različnimi prvimi leti in ne skupaj kot običajno. Tudi glede tega je bil to poseben turnir. Uvrstitev med osem je pomenila uresničitev sanj. Sms in odgovor sta se glasila:

Peter: “Znan žreb…drugo kolo Iran, za med osem Indija. Trese kej na letalu?”

Bojan: “Brutalno dober žreb…ajmo našiiiii.”

Peter: “Samo da si zadovoljen.”

Seveda se z Bojanom (pre)večkrat hecava in oba je malo strah letal, tako da taki sms-i niso redkost. Pri tem zapisu pa se še danes sprašujem, ali je to mislil resno, ali je samo nekaj napisal. Naj ostane pri tem, ne bom ga vprašal! Nekatera vprašanja morajo ostati neodgovorjena za na stara leta, da ne bo dolgčas.

Bojan se je boril za svoje četrte OI, Darko, Deni in Peter za prve. Vsi pa za prve kot ekipa. Uspelo nam je! Kljub težavam z letom, bolezni in visoki vročini (kdo ve, mogoče sta Bojan in Andreja že prebolela covid-19 in z njima tudi ostali), težkim pogovorih o pravilnosti taktike, sklepanju, kateri Iranec bo igral na poziciji ena, levičar ali desničar, zelo težkemu žrebu – predvsem Indija je res vrhunska ekipa. Mislim da smo to, da se bomo uvrstili na OI, vedeli vsi ki smo bili tam že pred začetkom turnirja. Zagotovo! To smo se odločili na letališču v Parizu, kjer smo čakali na drugi let do Porta. Ni si bilo potrebno povedati, izražalo se je v očeh. Tega ne znam razložiti in nimam argumenta, ki bi to potrjeval, vendar sem prepričan v to. Mogoče je pomagal talisman, ki nam ga je naredila in dala Andreja, takoj ko nas je videla, ter zabičala, da si se kar malo ustrašil: “To nosi skoz’ s sabo.” In smo ga, cel turnir, in to vsi, brez besed. Še vedno ga. V avtu je našel svoj kotiček. Vem, da je tudi pri ostalih nekje “na varnem”. Tudi v Tokyu bo z nami. Ne letos, kot smo si vsi želeli in delali za to, pač pa drugo leto. Dokončen znak zame pa je bil izraz v očeh Darka Jorgića, ko sem mu (s psihološkega vidika sicer povsem napačno, vendar me je zanimal odziv), tik preden je odšel za mizo na odločilni dvoboj z Indijcem, mirno rekel: “Boš, ne, te vidim,” in je povsem umirjeno odgovoril s stavkom, ki ni puščal dvoma, čeprav je bil kratek: “Bom, ja!” Sledil je samo še “give me five” s pestjo – tega uporabljamo mi. Pa še nekaj bom dodal in upal, da fantje tega ne bodo brali, ker oni to vedo, in vsaka odvečna debata na to temo je zanje nepotreben šum. Tokyo, mi ne pridemo samo na izlet!

Odziv po pomembni točki

Veselje po zmagi

Talisman

“mini proslavljanje” zvečer v hotelu

Iskanje “dobrih občutkov” neposredno pred dvobojem z Indijo

ODZIV ŠPORTNIKOV NA ODPOVED

Darko Jorgić v osebnem pogovoru: “Sam sem kljub temu da sem v življenjski formi, zelo vesel, da se OI prestavijo. Namizni tenis je namreč igra “občutka” in je poznat padec v moji igri, če že dva zaporedna dneva ne treniram. Sedaj sem brez kakovostnega treninga dva tedna, tako da tisti ki je kdaj resno treniral šport, ve, kaj to pomeni. Drugi razlog pa je neenakopravnost reprezentanc, saj so nekateri igralci (Kitajci, Švedi, Japonci … ), redno trenirali in trenirajo ves čas. Kitajci npr. so bili v času, ko je bilo pri njih najhuje, en mesec v Katarju. Močne reprezentance ne prepustijo ničesar naključju. In močnih je vedno več.”

Bojan Tokić v osebnem pogovoru: “Ni me toliko prizadelo to, da so OI prestavljene, kot to, da bomo tri mesece brez tekem, da so zaprte dvorane, da bom tri zaporedne mesece doma … V moji 25-letni karieri se mi kaj takega še ni zgodilo. V namiznem tenisu je zelo pomemben občutek, nenehen stik z igro.” Sledi nadaljevanje v njegovem slogu: “Če sem se že uvrstil na OI, bom tudi igral na njih, pa tudi, če bom star 45 let. Odgovori zdaj ti meni, ali ti veš, kaj nam Kitajci pripravljajo za drugo leto? Mogoče bodo marsovci vdrli na Zemljo in bo treba še enkrat prestaviti. No, kot sm rekel, če smo se že uvrstili, bomo tudi šli!”

Katinka Hosszu (Madžarska plavalka): “Kot športnica se počutim srečno … v tej nesrečni situaciji. Zdaj ko vem, da so OI prestavljene na naslednje leto, si lahko naredim plan treningov in imam celo leto za dobro pripravo.”

Teddy Riner (Francoski judoist): “Najprej moramo dobiti eno drugo bitko.” (https://www.olympic.org/news/athletes-react-to-postponement-of-tokyo-olympic-games).

ZAKLJUČEK

Iz zgoraj citiranih in ostalih izjav športnikov lahko razberemo, da se športniki večinoma strinjajo s prestavitvijo OI na drugo leto. Predvsem je bila moteča negotovost, ali bodo OI prestavljene ali ne. Glavne razloge za pozitiven odziv na preložitev OI pa lahko strnem v naslednja dejstva:

• negotovost glede izvedbe in načina treningov,
• zelo težko planiranje vrhunca forme za Tokyo (že v normalnih okoliščinah je tempiranje top forme “prava umetnost” in le redkim to uspe),
• neenaki pogoji za trening različnih reprezentanc – tu je pomembna tudi vloga države,
• velika verjetnost izvedbe nesistematičnih treningov in posledično velika možnost nastanka poškodb,
• psihološki vidiki (strah pred premalo treningi, vprašanja, kaj dela konkurenca, finančni vidik, odziv telesa ob ponovnem vstopu v trenažni proces, zaključek kariere … ),
• določen strah pred pandemijo.

Kratek komentar oziroma osebni pogled na zgornje trditve: Vrhunski športniki imajo vsako, še tako na prvi pogled “nepomembno”, stvar glede treninga in tekem, naštudirano v najmanjšo potankost. Vsak  neizveden trening, vsaka misel, da imajo Kitajci kvalitetnejše gume na loparjih za namizni tenis kar omogoča boljši spin udarec in večjo rotacijo žogice, vsaka kršitev prehrane … pomeni stres, ki se mu je potrebno izogniti.

Planiranje vrhunca forme je izredno težek proces v treningu in ni nujno, da smo pri tem uspešni. Tudi  ko je igralec v vrhunski formi (kot je bil na turnirju v Gondomarju naš Darko Jorgić), nikoli zares ne vemo, koliko časa bo to formo lahko zadržal. Velikokrat jo je potrebno tudi “umetno” prekiniti in jo ponovno vzpostaviti za naslednji cilj sezone (odvisno od razporeda pomembnih tekem). Za prvi del – prekinitev, je sedaj poskrbel mikro delec z imenom sars-cov-2! Drugi, težji del naloge – vzpostavitev forme, bo najverjetneje prepustil športnikom in njihovim trenerjem.

Kot sem že zgoraj omenil, na priprave močnih reprezentanc pandemija koronavirusa ni imela vpliva. Država jim je omogočila (seveda pod določenimi pogoji, ki jih športniki upoštevajo) nemoten proces treninga. Športniki so tako v neenakem položaju in to zanje predstavlja velik stres.

To lahko povežemo z naslednjima dvema trditvama. Športnik se nenehno sprašuje in išče odgovore, kje je v primerjavi s konkurenco. V kolikor začuti najmanjši dvom, da zaostaja na katerem koli področju priprave, velikokrat nastopi panika in hoče “na hitro” nadoknaditi izgubljeno. V športu pa besedna zveza “na hitro” ne prinaša ničesar. No, nekaj vendarle, konkretno namreč poveča možnost nastanka poškodb.

Seveda pa obstaja tudi pri športnikih pristen človeški strah pred samo okužbo, čeprav ga je manj oziroma ga znajo odklopiti, ker so tega naučeni.

Menim, da se vrhunski športniki toliko spoštujejo med seboj in si večina njih želi, na daljnem vzhodu pomeriti v čim bolj enakovrednih pogojih. Bistvo športa je še vedno in mora ostati, kot je spoznal že Coubertin pred toliko leti, v nematerialnih stvareh!

DODATEK:

Odločilni dvoboj: Jorgić vs. Achanta

https://tv.ittf.com/video/jorgic-darko-achanta-sharath-kamal/1885699