Poškodba prednje križne vezi je najpogostejša poškodba kolenskih vezi, število tovrstnih poškodb pa še narašča, predvsem zaradi porasta števila rekreativnih športnikov. Pogosto se pojavi zlasti pri športih, kot so košarka, nogomet in smučanje. Poškodba prednje križne vezi povzroči nestabilnost kolena ter povečuje možnost poškodbe kolenskih struktur in nastanek artroze.

Anatomija sprednje križne vezi

Vez je sestavljena iz gostega vezivnega tkiva, ki povezuje stegnenico (femur) z golenico (tibia). ACL izhaja iz zadnjega, gornjega dela notranje strani zunanjega (lateralnega) stegneničnega kondila, narašča pa se na golenico tik pred interkondilarno eminenco. Povprečna dolžina ACL je od 3,5 cm do 3,9 cm, širina pa povprečno meri 1,1 cm. Gledano funkcionalno je sestavljena iz treh snopov, ki omogočajo, da je ACL vedno optimalno napeta.

Sprednja križna vez (Vir)

ACL je statični stabilizator kolena in preprečuje:

  • pomik golenice naprej, glede na stegnenico,
  • notranjo rotacijo golenice, glede na stegnenico,
  • zunanjo rotacijo golenice, glede na stegnenico,
  • hiperekstenzijo (prekomerni izteg) kolenskega sklepa.

Razlogi za poškodbo sprednje križne vezi

Športi, ki zahtevajo skoke, doskoke, izpadni korak ob istočasni hitri menjavi smeri, velike hitrosti gibanja in podobno, so zelo izpostavljeni tveganju za poškodbo ACL. Poškodba ACL je lahko izolirana ali pa poleg vključuje tudi poškodbo drugih kolenskih in izvensklepnih struktur (notranji meniskus, notranja stranska vez…). Obstaja več mehanizmov za poškodbo ACL:

  • valgusna sila (deluje na koleno z zunanje strani), ki deluje bodisi s kontaktom (udarec) ali pa še pogosteje brez kontakta, na deloma pokrčeno koleno z nogo v zunanji rotaciji,
  • zaustavljanje z iztegnjenim kolenom z nogo v notranji rotaciji,
  • položaj upogiba kolena, športnik poskuša preprečiti padec nazaj (npr. smučanje),
  • doskok na repe smuči.

Znaki in diagnoza poškodbe prednje križne vezi

Poškodbo ACL pogosto ugotovimo šele kasneje, in ne takoj po poškodbi. Oteklina, mišična kontraktura in bolečina otežujejo izvedbo testov za ugotavljanje stopnje poškodovanosti sprednje križne vezi. Znaki (simptomi), ki kažejo na poškodbo ACL:

  • slišen pok v kolenskem sklepu v trenutku nastanka poškodbe,
  • močna bolečina in nezmožnost nadaljevanja aktivnosti,
  • oteklina, ki nastane nekaj ur (tudi do 24 ur) po poškodbi,
  • zmanjšana gibljivost v kolenu (upogib in izteg v kolenu),
  • občutek nestabilnosti v kolenu,
  • atrofija (vidno zmanjšanje) štiriglave stegenske mišice, predvsem njene medialne glave (vastus medialis).

Za ugotavljanje nestabilnosti ACL so najpomembnejši trije testi:

Lachmanov test. Poškodovani pri pregledu sproščeno leži na hrbtu. Koleno je upognjeno za 20–30°. Z eno roko čvrsto pridržimo stegno nad kolenom, medtem ko z drugo roko potegnemo golenico naprej. Test je pozitiven, če je prisoten povečan pomik golenice naprej, v primerjavi z neprizadetim kolenom. Stopnjo poškodovanosti ACL ocenimo s tremi stopnjami in sicer: 1+ (0–5 mm), 2+ (6–10mm) in 3+ (11–15 mm). Večji kot je pomik golenice naprej glede na stegnenico bolj je koleno nestabilno – večja stopnja poškodovanosti ACL.

Sprednji predalčni test. Poškodovanec leži na hrbtu in ima pokrčena kolena pod kotom 90°. Oseba, ki izvaja test, sedi na poškodovančevemu stopalu, z namenom stabilizacije noge in nežno potegne golen naprej. V kolikor je prisoten povečan pomik golenice naprej, v primerjavi z neprizadetim kolenom je test pozitiven. Stopnjo prizadetosti se oceni na lestvici od 1–3.

Lelli test. Pest ene roke postavimo pod zgornji del golenice poškodovančeve noge. Peta leži na tleh, noga je sproščena. Z drugo roko narahlo pritisnemo stegnenico navzdol. Poškodovanost ACL ocenimo glede na odziv poškodovančeve noge. V kolikor peta ne odreagira in ostane na tleh, je velika verjetnost, da je ACL poškodovana. ACL, je tudi poškodovana, če peta poškodovane noge odreagira na pritisk veliko slabše, v primerjavi z nepoškodovano nogo.

Dodatni diagnostični testi. Za izključitev možnosti drugih poškodb in potrditev ugotovitev navedenih testov je priporočljiva izvedba dodatnih diagnostičnih testov.

S pomočjo rentgentskih posnetkov lahko izključimo skeletno poškodbo (npr. zlom kosti). Magnetna resonanca kolena potrdi sum na poškodbo ACL, še bolj pa je MR pri tej preiskavi koristna informacija o morebitnih poškodbah ostalih sklepnih struktur (predvsem meniskusov, sklepnega hrustanca, subhondralne kosti in drugih ligamentarnih struktur).

Zdravljenje poškodbe ACL

Splošno sprejeto zdravljenje poškodbe sprednje križne vezi še vedno ni povsem definirano. Poznamo dva osnovna načina zdravljenja:

  1. Operativno zdravljenje – poškodovano vez nadomestimo s transplantantom. Najbolj pogosto se uporablja srednjo tretjino ligamenta pogačice ali tetivo polkitaste mišice, včasih tudi tetivo sloke mišice (m. gracilis).
  2. Konzervativno zdravljenje (vključuje program vadbe za povečanje moči stegenskih mišic, izogibanje rizičnim športom ter nošnjo opornice).

 

Dobra priprava kolena je ključnega pomena za hitro okrevanje po poškodbi. Preverite naš paket storitev, ki je sestavljen posebej za tiste, ki želijo hitro in varno okrevati – Paket Rehabilitacija.

Več o pripravi kolena na operacijo in rehabilitaciji poškodbe sprednje križne vezi preberite v drugem delu članka. Nadaljujte z branjem…

Peter Krivec

Peter Krivec je profesor športne vzgoje. Njegovo delo in hobiji se najdejo pod skupnim imenovalcem, ki mu je ime šport. Ukvarja se s športnim treniranjem, kinezioterapijo in biomehanskimi meritvami (diagnostiko v športu) pri katerih skuša dobljene podatke pretvoriti v boljši športni rezultat ter v izogib poškodb.