Naše gore so čudovite in Slovenci imamo planinstvo že v krvi. Kot je smučanje naš »nacionalni šport«, je tudi obisk Triglava pregovorno pogoj, da postanemo pravi Slovenci. V poletnem času je obisk gora množičen in mnogi se tja odpravijo tudi, če med letom v hribe niso zahajali. Zmernost in postopnost sta, kot pri vsemu, tudi tu dobri vodili. Če pa z gorami nimamo kaj dosti izkušenj, jih ne gre podcenjevati.

Ko si zaželimo lepote gora, se moramo vedno spomniti tudi na njihove nevarnosti. Nekatere se zgodijo same (objektivne nevarnosti), nekatere pa povzročimo mi (subjektivne nevarnosti). Med prve sodijo hitre in izrazite spremembe vremena, rušenje kamenja, strme mokre trave, udari strel in podobno. Med druge sodijo neprimerna fizična pripravljenost, strah, neprimerna obutev in oprema, nepoznavanje uporabe opreme, nepoznavanje poti, označb in orientacije. Če smo pri slednjih nevarnostih povzročitelji mi sami, pa se lahko tudi na objektivne nevarnosti ustrezno pripravimo.

Priprava na turo

Če želimo v gore, moramo najprej pomisliti, ali imamo ustrezno znanje. Za krajše izlete morda ja, ali tudi za daljše? Morda lahko povabimo na turo izkušenega planinca, da nam pomaga s svojim znanjem. Lahko se pridružimo planinskemu društvu in v spremstvu vodnika na nekaj izletih pridobimo znanje za tako zahtevnost tur, kamor spadajo vrhovi, ki nas mikajo. Lahko se udeležimo planinske šole ali pa vsaj preberemo učbenik Planinska šola, ki ga najdemo v skoraj vsaki knjižnici. Poti do znanja je veliko in zato tu ni izgovorov.

Naslednji korak je izbira ture in dneva. Če letos še nismo naredili nobenega izrazitega vzpona, začnimo postopno. Ura do dve vzpona (običajna norma je približno 300 višinskih metrov na uro) je za začetek dovolj, da noge pri sestopu ne bodo preveč utrujene – največ zdrsov se namreč zgodi pri sestopu. Preverimo, da na poti ni več snega ali snežišč (forumi, npr. hribi.net), saj moramo v nasprotnem primeru biti vešči uporabe cepina in derez. Za začetek izberemo lahko pot, ki ne vodi po zahtevnem ali prepadnem terenu, kjer bi nas bilo strah.

varna pot v hribe
Preverite oznake planinskih poti na zemljevidu in izberite tako pot, ki ustreza vaši trenutni pripravljenosti

Pri vremenu naj bo vodilo zelo jasno: obvezno moramo dobro poznati vremensko napoved in dovolj je lepih, jasnih dni z majhno verjetnostjo za nevihte, da se v gore odpravimo samo v takem vremenu. Le kdo se želi zanašati na srečo, da mu nad glavo ne bo rohnel črn kumulonimbus in ne bo naelektrenost ozračja povzročala brnenja kovin in dvigovanja las? Posledica neviht so spolzke skale, morda celo sneg, premočenost in podhladitve planincev, udari strel so neposredna nevarnost, obenem pa lahko sprožijo še podor kamenja. Več kot dovolj razlogov, da dobro izberemo svoj dan za izlet v gore. Ker velja tudi, da se nevihte pojavljajo ob dnevnem segrevanju, naj bo odhod v gore vedno zgodaj zjutraj in dolžino ture ustrezno prilagodimo.

Večer pred odhodom še enkrat preverimo, da se vremenska napoved ni spremenila, da je pot in morebitna koča odprta, ter pripravimo vso opremo.

Obvezna oprema za varno pot v hribe

V nahrbtniku ne smejo manjkati:

  • dovolj hrane in brezalkoholne pijače (vsaj liter za uro vzpona),
  • sončna krema, kapa in očala,
  • topla oblačila (kapa, rokavice, tople obleke) – ne pozabite, da se temperatura zniža približno za 1°C na vsakih 100m višine, ob poslabšanju vremena pa se ta lahko še drastično spusti,
  • anorak,
  • rezervne obleke,
  • komplet prve pomoči z nekaj zdravili in obliži proti žuljem (namestimo jih takoj, ko čutimo, da nas čevelj kje drgne),
  • povsem napolnjen mobilni telefon (za klic na pomoč, ne le za fotografiranje!),
  • zemljevid in kompas,
  • čelna svetilka in rezervne baterije (če gre kaj narobe in nas dohiti noč).
  • Ob zahtevnejših turah ne pozabimo na čelado, pas in samovarovalni komplet, ki pa ga moramo znati uporabljati!
  • Vzamemo še gojzarje in palice, če jih uporabljamo, in smo nared. Nizki čevlji niso priporočljivi, saj ne ščitijo gležnjev in zato nismo daleč od zvitega gležnja, ko utrujeni sestopamo.

Tudi pohodniške palice nam pomagajo pri ohranjanju stabilnega koraka. Njihovo dolžino nastavimo po formuli Telesna višina x 0,68 (pri vzponu jih za 5cm skrajšamo, pri spustu pa za toliko podaljšamo).

Na pohodu

Na turo se raje ne odpravimo sami, saj nam prijatelji lahko nudijo takojšnjo pomoč ali pokličejo reševalce, če jih sami ne moremo. Če se vseeno odločimo za to, domačim točno opišemo, kako bo potekala naša tura, in listek z opisom pustimo tudi v parkiranem vozilu. Vpisujemo se v vpisne knjige v kočah in na vrhovih, da bo ob morebitnem iskanju lažje določiti, do kje smo prišli.

Turo začnemo zgodaj, da bomo imeli dovolj časa. Spremljamo razvoj vremena, ali gre v skladu z napovedjo. Na telefonu lahko tudi ob šibkejšemu signalu preverimo aktualno napoved in radarsko sliko. Uporabimo lahko aplikacijo Sonček, ki te podatke na enostaven način pretoči s spletne strani v naš telefon.

Turo začnemo počasi, da se telo ogreje. Po približno 10 minutah se lahko slečemo, če nam je pretoplo. Nato se je smiselno ustaviti vsaj vsako uro, da nekaj popijemo (nekaj minut), in vsake 2 – 3 ure za prigrizek in daljši počitek (20 – 30 minut). Za počitke si izberimo varna mesta in pazimo, ko vstanemo in si zavihtimo nahrbtnik na rame, saj padci ob tem niso redki! Po počitku s hojo začnemo počasi in postopno pospešujemo na prijeten tempo.

Spremljamo tudi svoje počutje in pazimo, da od svojega telesa ne zahtevamo preveč. Vrh nas vedno počaka, tako da se lahko tudi obrnemo, ko smo še dovolj pri močeh. Tudi vmesni vrhovi lahko postanejo naš cilj, lahko je naš novi cilj prijeten travnik, kjer se naužijemo razgledov, pomalicamo, si vzamemo čas za fotografije in se nato obrnemo ob nadvse prijetnem doživetju in ponosu, da se znamo odločiti prav.

Pot nam kažejo rdeče table z napisi in Knafelčeve markacije (z rdečo obrobljen bel krog). Če je ob napisu na tabli trikotnik, to pomeni zahtevno pot, trikotnik s klicajem pa označuje zelo zahtevno pot! Za take poti moramo imeti ustrezno opremo in znanje, zato se nanje ne podajamo, če navedenega nimamo! Če smo zašli, ne nadaljujemo v neznano, ampak se po isti poti vrnemo do markacij. Če je na poti na pobočju snežišče, ki nima varnega izteka, ga prečkamo samo z derezami in cepinom! Če tega nimamo, se obrnimo. Razmislimo o drugi poti ali celo cilju. Zdrsi na takih snežiščih so lahko usodni!

Preberite še, kako okrepiti svoje gležnje, da zmanjšate možnost poškodb: Ravnotežnostna deska in 8 razlogov, da jo vključite v trening.

Pravila obnašanja v hribih

Pazimo tudi na druge planince. Ne mečemo kamenja! Nikoli ne vemo, ali ni pod nami kdo, ki mu to kamenje ogroža življenje. Pazimo tudi, kako stopamo, da se kamenje ne vali izpod naših nog. Velja pravilo, da kar nočemo, da bi drugi počeli, tega tudi sami ne počnemo. Ne govorimo preglasno, ne predvajamo glasbe, saj smo se vsi prišli naužit narave in ne drug drugega! Ponudimo pomoč, če jo kdo potrebuje, pri srečevanju pozdravimo in se umaknemo, če se le da (je za nas teren lažji, smo bolj spretni ipd.). S kosilom ali čajem v planinski koči podpiramo to zavetišče, da bo odprto tudi takrat, ko bomo v njem iskali zavetje.

Ne plašimo živali in se jim ne približujemo. Smeti odnesemo v dolino. Helikopterju ne mahajmo, če ne potrebujemo pomoči, saj morda iščejo ponesrečenca. Pri fotografiranju bodimo pozorni, da dobro stojimo in ne izpostavljamo sebe ali drugih nevarnosti. Vtis z izleta se lepše ohrani v naših spominih kot na fotografijah, ki jih morda nikoli več ne bomo pogledali.

Po povratku

Ob koncu ture ne pozabimo na raztezne vaje. Morda planinstva ne jemljemo kot šport, vendar bo le nekaj enostavnih razteznih vaj prihranilo boleče mišice v nogah naslednji dan.

Mnogo stvari je potrebno upoštevati, da je naša tura v gorah varna in prijetna. Vendar je izkušnja neprecenljiva in naj napisano ne odvrne od obiska gora, ampak le opomni, da poiščemo potrebno znanje in izkušnje.